Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je najpogostejša hormonska motnja med ženskami v rodni dobi. Če se tudi sama spoprijemaš z nerednimi menstrualnimi ciklusi, aknami, poraščenostjo in drugimi simptomi PCOS, smo zate v članku zbrali vse informacije o tem sindromu.

Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je pogosta hormonska motnja, ki prizadene približno vsako deseto žensko v rodni dobi.

Dolgo časa stroka ni bila enotna glede definicije, sedaj pa se uporabljajo Rotterdamski kriteriji. Po njih je diagnoza za PCOS postavljena, če ženska izpolnjuje dva od treh kliničnih kriterijev:

1. Klinični in/ali biokemični hiperandrogenizem: previsoka raven moških spolnih hormonov pri ženskah, ki lahko povzročijo neprijetne in nezaželene spremembe na telesu.
2. Motnje ovulacije: anovulacija (odsotnost ovulacije) ali oligoovulacija (neredne ovulacije, le nekajkrat na leto), ki so lahko vzrok za žensko neplodnost¹.
3. Ultrazvočna slika policističnih jajčnikov: na jajčnikih so vidne številne drobne ciste, drobni folikli² z nezrelimi spolnimi celicami, ki ne rastejo ali ovulirajo. Namesto tega proizvajajo velike količine androgenih hormonov, ki se izločajo v kri.

Po Rotterdamskih kriterijih lahko opredelimo štiri različne fenotipe sindroma:

• Tip A: hiperandrogenizem, kronična anovulacija in policistični jajčniki
• Tip B: hiperandrogenizem in kronična anovulacija
• Tip C: hiperandrogenizem in policistični jajčniki
• Tip D: kronična anovulacija in policistični jajčniki

Tipa A in B lahko skupaj imenujemo »presnovni fenotip«, ki ga ima kar 80 % žensk s PCOS. Največkrat so to ženske s prekomerno telesno težo, močno izrazitimi simptomi in psihološkimi težavami, pri katerih se lahko sindrom popolnoma razvije.

Tipa C in D se pojavljata pri ženskah z zdravo telesno težo, zato ga lahko imenujemo tudi »vitki tip PCOS«. Ženske imajo blage zunanje simptome, prisotne pa so motnje menstrualnega ciklusa in posledično težave z zanositvijo ter motnje presnove in inzulinska rezistenca³.

Glede na fenotip PCOS so pri ženskah lahko bolj opazni ali izrazitejši nekateri simptomi.

• Prekomerna telesna teža ali debelost – ženske imajo lahko povečan apetit ali ga slabše nadzorujejo, napade lakote in redne želje po sladkem.
• Inzulinska rezistenca in visoko tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 (več o tem preberi TUKAJ).
• Motnje menstrualnega ciklusa in hormonsko neravnovesje – neredne menstruacije in ovulacije ali celo njihova odsotnost lahko vodijo do neplodnosti.
• PMS-ju podobni simptomi – napihnjenost, slabost, boleče prsi, nihanje razpoloženja, bolečine v trebuhu in/ali križu ter glavoboli.
• Izpadanje las – ženskam lahko lasje izpadajo v šopih, kar vodi do androgene alopecije⁴ ali plešavosti po moškem tipu.
• Hiperandrogenizem – povišana raven moških spolnih hormonov (predvsem testosterona) vodi do izrazitih sprememb na telesu, od močne poraščenosti na delih, kjer ženske večinoma nimajo dlak (brada, pod nosom, okoli prsnih bradavic), do aken in mastne kože.
• Duševne težave – nihanje razpoloženja, napadi tesnobe, depresija, nizka samopodoba, motnje hranjenja.
• Motnje spanca – med spancem se lahko pojavijo kratka obdobja brez dihanja in s slabšo prekrvavitvijo, ženske so kronično utrujene, imajo slabšo koncentracijo in težje izvajajo drugim preproste naloge.

• Inzulinska rezistenca – kljub zdravi telesni teži imajo lahko ženske moteno toleranco za glukozo, povečano tveganje za razvoj diabetes sladkorne bolezni tipa 2 in zamaščena jetra.
• Motnje menstrualnega ciklusa in hormonsko neravnovesje – neredne menstruacije in ovulacije ali celo njihova odsotnost lahko vodijo do neplodnosti.
• Duševne težave – nihanje razpoloženja, napadi tesnobe in depresija.
• Glavoboli in/ali migrene
• Izpadanje las – manjše izpadanje las, ki pa ni tako izrazito kot pri tipu A in B.

Točen vzrok razvoja sindroma policističnih jajčnikov še ni povsem znan. Strokovnjaki domnevajo, da gre za kombinacijo več notranjih in zunanjih dejavnikov, med katere štejemo:

• hiperandrogenizem,    
• inzulinsko rezistenco,       
• genetiko,      
• okolijske dejavnike – prehrana in življenjski slog,     
• fizični in čustveni stres,     
• kronično vnetje,     
• oksidativni stres⁵,
• debelost.

Kot omenjeno morata biti za diagnozo PCOS prisotna dva od treh Rotterdamskih kriterijev:

1. hiperandrogenizem,
2. motnje ovulacije ali
3. policistični jajčniki.

Vsakega izmed kriterijev osebni zdravnik ali ginekolog preveri drugače:

1. Hiperandrogenizem: naredi se laboratorijska hormonska analiza, kjer se med drugim preverijo ravni luteinizirajočega hormona (LH), testosterona, krvnega sladkorja in holesterola.
2. Motnje ovulacije: ženska s strokovnjakom deli zgodovino in značilnosti svojega menstrualnega ciklusa. Pomembno je izpostaviti morebitne neredne menstruacije, izostanke menstruacije ali izjemno močne krvavitve.
3. Policistični jajčniki: se ugotavljajo z ultrazvočnim pregledom pri ginekologu.

Življenje s PCOS je z nekaj spremembami v življenjskem slogu in s pomočjo farmakoloških pristopov lahko popolnoma vsakdanje. Načini obvladovanja morajo biti prilagojeni vsaki ženski posebej, zato vsi našteti načini morda ne bodo primerni zate.

Sem spadajo predvsem spremembe v prehrani, povečana telesna dejavnost, redno spanje in prehranski dodatki. Podrobno si o tem lahko prebereš v članku TUKAJ.

Razmisliš lahko tudi o alternativnih metodah zdravljenja, med katere štejemo:

• tradicionalno kitajsko medicino,
• imunoterapijo,
• psihoterapijo,
• jogo in obiske zdravilišč,
• taj či,
• kisikovo terapijo,
• akupunkturo.

Te metode lahko zmanjšajo simptome PCOS in zaplete, ki jih lahko povzroči, vendar zanesljivih podatkov o njihovi uspešnosti ni potrdila še nobena študija.

Farmakološki pristopi so usmerjeni predvsem na presežek androgenov, neredne ovulacije in inzulinsko rezistenco. Obvladovanje mora biti dolgotrajno, dinamično in prilagojeno spreminjajočim se okoliščinam, osebnim potrebam in pričakovanjem posameznice.

⁠Ko sprememba prehrane in redna telesna vadba nista zadostni, se lahko ženske obrnejo na osebnega zdravnika ali ginekologa, ki glede na potrebe in želje lahko predpiše:

• Za uravnavanje menstrualnega cikla se pogosto uporablja hormonska kontracepcija.
• Ob prisotnosti hiperandrogenizma, je dobra izbira kombinirana hormonska kontracepcija, ki dodatno tudi zmanjšuje proizvodnjo androgenov (t.j. moških spolnih hormonov) in je primerna pri ženskah s PCOS, ki imajo težave s prekomerno poraščenostjo in/ali zapleti z aknami. Za težave s hiperandrogenizmom lahko uporabljamo tudi druga zdravila, ki znižujejo nivo androgenov.
• Ob težavah z zanositvijo se uporabljajo zdravila, ki spodbujajo ovulacijo.
• Ob nekaterih metabolnih težavah lahko pomagajo nekatera zdravila, ki povečajo občutljivost tkiv na inzulin.

V zadnjem času pa se za zdravljenje PCOS in neplodnosti navajajo tudi inozitoli, med katerimi imata najbolj uveljavljeno vlogo mio-inozitol in D-kiro-inozitol.

1. Neplodnost: O neplodnosti govorimo, ko par po 12 mesecih rednih in nezaščitenih spolnih odnosov ne more zanositi. Če je ženska starejša od 35 let, se obdobje za opredelitev neplodnosti skrajša na šest mesecev.
2. Folikel: majhna vrečka s tekočino, ki vsebuje eno nerazvito jajčece. Pri PCOS je število foliklov v obeh jajčnikih povečano (12 ali več).
3. Inzulinska rezistenca: nezadostno odzivanje celic na inzulin.
4. Androgena alopecija: najpogostejši tip izpadanja las, kjer se lasje začnejo redčiti na vrhu glave in ob straneh.
5. Oksidativni stres: zaradi vedno hitrejšega življenjskega sloga in kroničnega stresa se v našem telesu začnejo kopičiti škodljive kisikove spojine. Poskrbeti moramo, da imamo v celicah pravo ravnotežje med kisikovimi spojinami in antioksidanti. Če pa se ravnotežje v celici poruši, se pojavi oksidativni stres, ki povzroča različne poškodbe v celic

Viri

• R. Azziz, Obstetrics & Gynecology, vol. 132, no. 2, pp. 321–336, Aug. 2018, doi: 10.1097/AOG.0000000000002698.
• A. Radojčić Badovinac and N. Smiljan Severinski, Polycystic Ovary Syndrome - Functional Investigation and Clinical Application, Z. Wang, Ed. IntechOpen, 2022. doi: 10.5772/intechopen.101994.
• S. Livadas and E. Diamanti-Kandarakis, Frontiers of Hormone Research, vol. 40, D. Macut, M. Pfeifer, B. O. Yildiz, and E. Diamanti-Kandarakis, Eds. S. Karger AG, 2013, pp. 1–21. doi: 10.1159/000341673.
• H. M. Sadeghi et al, IJMS, vol. 23, no. 2, p. 583, Jan. 2022, doi: 10.3390/ijms23020583.
• U. A. Ndefo et al, P T, vol. 38, no. 6, pp. 336–355, Jun. 2013.
• M. Nordio et al, European Review for Medical and Pharmacological Sciences, vol. 23, no. 12, pp. 5512–5521, Jun. 2019, doi: 10.26355/eurrev_201906_18223.